Hvaležnost je zavedanje, ki nam pomaga, da ohranjamo prav odnos do življenja.
Ljudje imamo veliko stvari za samoumevne: zdravje, družino, službo, hišo, lepoto itd.
Narava našega uma (in ne nas samih) je, da vedno išče nove užitke, se hitro naveliča in pozabi, na to, kar že ima.
Če ostanemo na mentalnem nivoju zavedanja potem prej ali slej se naveličamo vsega: sebe, partnerja, stanovanja, mesta v katerem živimo itd.
Nikoli ne bomo imeli dovolj in nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni. Zato je veliko ljudi apatičnih in zagrenjenih.
Iti po poti uma pomeni nenehno iskati srečo izven sebe.
Resnica je, da če ostanemo na nivoju uma, nas bo vse kar je okoli nas, lahko osrečilo samo za kratek čas.
Hvaležnost pa izhaja iz srca. V srcu smo pa mi (duša).
Kadar smo na nivoju zavedanja kot duša, vemo, da smo sestavni del Nadduše (Izvora, Boga) in da vse, kar imamo, nam je dano.
Nič ni zares naše: ne slava, ne lepota, niti zdravje. Vse lahko v hipu izgubimo, če je to Božja volja. Tako razumemo, da nismo mi “ta glavni”.
Mi “obračamo” a Bog “obrne”. Mi imamo svojo voljo, a volja ni dovolj, da se nekaj zgodi.
Šele ko to postane naša resnica, lahko čutimo hvaležnost. Če to ni naša resnica, morda nam lahko pomaga redna kontemplacija na zgornje počrtane misli.
S prakso meditacije, ko pridemo do tega stanja zavesti, razumemo kako blagoslovljeni smo v tem trenutku.
Usedite se in kontemplirajte na vse dobro, kar je v vašem življenju: družina, prijatelji, topel dom, dovolj hrane, zdravje itd.
Za vsako stvar, ki vam veliko pomeni in vam je dana, se iz srca zahvalite Bogu (Izvoru, Nadduši).
V trenutku, ko boste to naredili, vas bo v srcu preplavil topel občutek. Ta občutek globoke hvaležnosti prinaša srečo in notranjo radost.
Tega občutka se nikoli ne naveličaš in ga ni nikoli dovolj.
Bog (Izvor) nam vedno daje in nas podpira. Velikokrat nam da to, kar potrebujemo za duševno rast in ne vedno tisto, kar mi mislimo, da je dobro za nas.
Ta vera, da vedno dobimo to, kar zares potrebujemo, nam lahko pomaga v težkih preizkušnjah, ki neizogibno pridejo. Če nimamo to vero, morda nam lahko pomaga redna kontemplacija na zgornje počrtane misli.
Ko redno prakticiramo izražanje hvaležnosti v meditaciji, se povezujemo z Izvorom. Naš lažni ego bo postajal vse manjši in manjši.
Lažni ego je razmišljanje, da smo mi popolni kontrolorji vsega, kar se nam dogaja.
Pravi jaz pa ve, da je sestavni del celote. Začeli bomo gledati na življenje iz prave perspektive.
Ana Apsara Colja
http://www.apsara.si/v-visji-realnosti-ni-napak-o-odlocitvah/
